KO SE MRTVI PREBUDIMO
WHEN WE DEAD AWAKEN

Posebnost zadnje Ibbsenove drame je v tem, da se v celoti odvija v eksterierju. V prvem dejanju je prizorišče park obmorskega zdravilišča s pogledom na morje, drama se nadaljuje na gorskem travniku čez katerega teče potok in sklene v visokogorju. Z vsakim dejanjem se tako prostor širi in dviguje prav do meje človeške zmožnosti. V zgodbi se Ibsen odmika od realizma in se skozi simbolne podobe previdno približuje transcendentnemu. Skozi kombinacijo obejega - simbolike in transcendence - se izrisuje njegova temna slutnja o prihodnosti človeštva. Slutnja o prelomnih dogodkih, ki bodo s silovitim udarcem ustvarili razpoko v zgodbi človeštva.